Creative Theme

Pršica z imenom Demodex se lahko nahaja tako na koži psov kot tudi mačk. Mladič se okuži preko ljubkovanja mame, se pravi s telesnim kontaktom. V večini primerov gre za normalnega prebivalca dlačnega mešička, ki ne povzroča težav. Problem nastane, ko se poruši naravno ravnovesje in s tem padec v odpornosti imunskega sistema. Do bolezni lahko pride tudi zaradi drugih dejavnikov kot so genetika ali metabolne bolezni. Pršica za razvojni krog od jajčeca do odraslega Demodexa potrebuje nekje med 20-35 dni. Bolezen se imenuje demodikoza in ima več različnih potekov. Največkrat videna je LOKALNA demodikoza. To pomeni, da se pojavi brezdlačno mesto, najrajši na glavi ali v okolici oči. Prizadane mladiče do 6 mesecev starosti in se v primerih, ko gre za manj kot pet sprememb niti ne zdravi, ker se spremembe same po sebi zarastejo z dlako. Zaželjene so kontrole, saj lahko oblika preide v GENERALIZIRANO. Problem so tudi bakterije, ki povzročijo poslabšanje v obliki intenzivnega srbeža. Generalizirana demodikoza je stanje, ko je prizadeto več področij ali celo telo. Opazimo brezdlačna področja, ki so slabo omejena, srbeča in lahko tudi pordela (eritematozna). Koža ima lahko zaradi naselitve bakterij močan vonj. Klinično je žival lahko neješča in apatična.V tem primeru je zdravljenje dolgotrajno, predvsem pa je pomembno tudi v kakšnem stanju je žival. Pri starejših ne smemo zanemariti bolezni, ki bi lahko vplivala na padec odpornosti. Demodex se kot že rečeno »skriva« v dlačnem mešičku, zato za potrditev diagnoze potrebujemo kožni ostružek. V primeru, da gre za mesto, ki je težje dostopno (npr. med prsti), si lahko teoretično pomagamo tudi z izpuljeno dlako. V obeh primerih je potrebno vzorec pregledati pod mikroskopom. Za zdravljenje se še vedno največkrat uporablja Ivermektin, ki pa mora biti pravilno doziran. Posebno pozornost zaslužijo psi pasme collie.Demodex je občutljiv tudi na učinkovino amitraz, ki pa ga lastniki ne marajo najbolj, saj ima izrazit vonj po bencinu. Dobre rezultate v zadnjem času dosegamo tudi s tableto Bravecto. Irena B.Javornik, dr.vet.med.

Bliža se veselo Novoletno slavje ter s praznovanjem povezana uporaba pirotehničnih sredstev, ki pa so žal za naše hišne ljubljenčke ter prostoživeče živali zelo strašljive. Pri kužkih in muckih so odzivi na pokanje različni in tudi indivdualno spremenljivi, tako da lahko pri živalih, ki jih je strah, opazimo vrsto znakov. Kužki se lahko skrivajo, tresejo, sopejo,  ne jedo, neprestano lajajo, lahko se tudi nenadzorovano pokakajo, polulajo ali pa pospešeno iščejo našo pozornost. Mucki  lahko kažejo podobne znake kot kužki, s tem da se skrivajo,  pihajo na nas, naglas mijavkajo, se pretirano slinijo, ližejo po kožuhu, imajo razširjene zenice ter imajo potne blazinice. Vsem lastnikom zato svetujemo, da za svoje ljubljenčke: vnaprej pripravijo varno zatočišče, kamor se bodo živalce lahko skrile.  Morda vaši kužki že imajo svoje skrivališče, za katerega svetujemo, da ga naredimo še udobnejšega z dodatnimi dekami ter blazinami. Za muce svetujemo, da pripravite več mest, kamor se muce lahko skrijejo, ter jih v primerih, ko se skrijejo, tudi pustimo pri miru. Muce bodo najverjetneje same pokazale, kdaj si želijo vaše bližine. Če se vam vaši ljubljenčki približajo, ko jih je zelo strah, svetujemo, da ste do njih mirni, nežni in nevsiljivi, ter na ta način vzpudbudite varno okolje. spustite vse rolete, da preprecimo bliskanje v prostoru in zmanjšamo hrup, kakor tudi da zaprete vsa okna, vrata ter mačja vrata, da preprečimo, da živali zbežjo in se izgubijo. na glas prižgete radio ali televizijo in s tem zmanjšate hrup od zunaj povečajte fizično aktinost in jih sprehajajte predvse v času ko ne pričakujete večjeka pokanja – zjutraj ali popoldan poskušajte jih zamotiti z igro ali priboljški in s tem zmanjšajte fokus na dogajanje zunaj stanovanja poskusite s sredstvi na naravni bazi baldriana, Bahovih kapljic ali živalskih feromonov. vendar na žalost te stvari rabijo svoj čas za delovanje, zato jih je priporočljivo začeti uporabljati že zgodaj v decembru OBVEZNO pa jih vedno sprehajajte na povodcu, saj lahko v primeru, da se prestrašijo, pobegnejo, se izgubijo ali poškodujejo! Vkolikor vaši živali nobena od zgoraj naštetih pripiroročil ne pomaga, so na smrt prestrašene ali agresivne, se v naši ambulanti lahko z veterinarji pogovorite o možnosti uporabe zdravil za pomiritev. Želimo vam čimbolj mirne, vesele praznike v družbi svojih najdražjih!  Urška Drobnič, DVM

KUŽNI KAŠELJ ALI INFEKCIJSKI TRAHEOBRONHITIS PSOV Kužni kašelj je zelo nalezljiva in ena najpogostejših kužni boleznih zgornih dihal pri psih. Povzročajo jo različni virusni povzročitelji kot so virus pasje kuge, virus parainfluence, adenovirus tipa 2, respiratorni koronavirus in pneumovirus. Okužba je lahko samostojna ali v kombinaciji z bakterijami Bordetella bronhiseptica, mikoplazme in Streptokoki. Bolezen se prenaša kapljično ob stiku z obolelimi psi z izdihanim zrakom ali kašljem. Sam potek in trajanje bolezni je odvisna od vrste povzročitelja, imunskega stanja posamezne živali in njene starosti. Zbolijo lahko vsi psi, tudi cepljeni, vendar se pri njih pričakuje milejši potek bolezni in manjša možnost komplikacij. Inkubacijska doba, čas med okužbo in pojavom kliničnih znakov, je ponavadi 4 – 10 dni, ter traja v povprečju 5 – 10 dni. Oboleli psi lahko izločajo povzročitelje še par tednov po prenehanju kliničnih znakov. Klinični znaki se običajno začnejo z nenadnim suhim, dražečim kašljem, nekateri ob tem lahko izpljunejo gosto, belo peno, ob hujšem krčevitem kašlju celo želodčno vsebino. Večina lastnikov pomisli, da ima kuža v grlu zataknjeno kost in se duši. Kašelj se poslabša predvsem ob fizičnem naporu in razburjenju. Lahko se pojavi tudi voden izcedek iz nosu in vnetje očesnih veznic. Pri lažjih oblikah sicer splošno stanje psov ni prizadeto, imajo normalen apetit in le malo bolj počivajo. Do hujših oblik ponavadi pride pri mladičih, starejših psih ali imunsko oslabljenih. Pri njih se lahko pojavi povišana telesna temperatura, splošno slabo počutje, apatičnost in poslabšanje kašlja, oteženo dihanje in celo pljučnice. V blažjih oblikah zdravljenja z antibiotiki ne priporočamo. Svetujemo počitek, kratke sprehode, ovratnico zamenjajte z oprtnico, ponudite jim manjše obroke mehkejše hrane in zadostno količino mlačne vode. Veterinar vam bi svetoval zdravila za lajšanje kašlja in vitamine za dvig odpornosti. Ne obiskujte pasjih parkov ali pasjih šol. Izogibajte se stikom z drugimi psmi še vsaj 10 dni po prenehanju kašlja. Če pa se pojavijo hujši znaki, povišana temperatura apatičnost ali hropenje, je nujen obisk veterinarja. Obisk priporočamo tudi starejšim psom, ki se jim pojavi kašelj, saj je pri njih lahko to znak tudi drugih obolenj srca in pljuč. Bolezen je do določene mere možno preprepriči ali vsaj omiliti s preventivnim zaščitnim cepljenjem za kužne bolezni, vendar pa lahko zaradi številnih povzročiteljev bolezni vseeno zbolijo tudi cepljeni psi. Najpomebnejša je seveda zdrava in kvalitetna hrana in vitamini za zdrav imunski sistem. Urška Drobnič, DVM

Prišel je čas dopustov in morskih potepanj, s tem pa tudi potencialno nevarnih bolezni naših pasjih ljubljenčkov; opozoriti velja zlasti na srčno glisto. Bolezen se pojavlja v Istri, Dalmaciji, na obalah Italije, Sredozemlju in na Slovenskem primorju. 
Vedno več primerov se pojavlja tudi v Srbiji in Bosni in Hercegovini. Dirofilariozo ali obolenje s srčno glisto povzroča zajedavec Dirofilaria immitis. Prenašajo jo komarji, bolezen pa se v naši bližini pojavlja na območju Istre, Dalmacije, celotne obale Italije in tudi na Slovenskem primorju. Nevarnost okužbe je največja od pomladi do jeseni, ko so komarji najbolj aktivni. Odrasle gliste živijo v desni polovici srca in pljučni arteriji; lahko povzročijo pljučno hipertenzijo in celo srčno odpoved. Okužba in potek bolezni Bolezen prenašajo komarji, ki so vmesni gostitelji, zato ni mogoč neposredni prenos med psi. Odrasla glista, ki lahko zraste tudi do 30 centimetrov, živi v pljučnih žilah ali desnem delu pasjega srca in v krvni obtok izloča majhne ličinke – mikrofilarije. Te komar posesa ob piku in v njegovem telesu se parazit razvije do naslednje infektivne stopnje, nato pa se s piki prenaša na druge pse. V pasjem organizmu se razvija naprej in po približno dveh mesecih preide iz krvnega obtoka naprej do srca oziroma pljuč, kjer zraste do končne stopnje – odrasle gliste, ki lahko v živali živi do sedem let. Celotni razvoj od pika do odraslega osebka traja od šest do osem mesecev. Druge živali in ljudje Povzročitelj dirofilarioze pri psih lahko v redkih primerih povzroči tudi okužbo pri mačkah ali drugih mesojedih živalih, vendar ti niso tipični gostitelji. Obstaja tudi oblika dirofilarioze pri ljudeh, vendar to povzroča Dirofilaria repens in ne pasja Dirofilaria immitis. Klinični znaki Odvisni so od stopnje bolezni. Tako lahko pasje ljubljenčke razvrstimo v tri skupine po obolevnosti. V prvi so tako imenovani asimptomatski psi – pri teh so prisotne samo mikrofilarije v krvnem obtoku. Ti ne kažejo simptomov. V drugi so živali, ki imajo že nekaj odraslih parazitov v pljučnih žilah ali srcu in imajo blažje znake okužbe, kot je hitrejša utrujenost ali občasno pokašljevanje. V tretji pa so tisti s hudimi sistemskimi bolezenskimi znaki – neješčost, hujšanje, apatičnost, oteženo dihanje, pospešen utrip, suh kašelj ali hitra utrujenost. Mogoče je tudi nabiranje tekočine v trebuhu. Diagnoza in zdravljenje Načinov ugotavljanja morebitne okuženosti je več, odvisni pa so od stopnje bolezni. Pri asimptomatskih psih lahko veterinar povzročitelja najde že z mikroskopskim pregledom periferne krvi. Za težje oblike bolezni je poleg kliničnega pregleda v pomoč rentgensko slikanje ali ultrazvočni pregled srca. Obstajajo pa tudi tako imenovani hitri testi za pregled krvi. Zdravljenje obolelih psov je dolgotrajno in težavno, najuspešnejše je predvsem v začetnih fazah bolezni. Zato je zelo pomembna primerna preventiva, ki je na voljo v obliki tablet, kožnih nanosov ali peroralne tekočine. Psom, ki živijo na potencialno okuženih območjih, je preventivno zaščito treba dajati vsak mesec. Pri tistih, ki na ta območja potujejo samo med počitnicami in tam ostanejo manj kot en mesec, zadostuje enkratni odmerek. O preventivni zaščiti in njenem ustreznem dajanju se je najbolje posvetovati z