Če se je vaš kuža vidno postaral, so njegovi brki bolj sivi in se je spremenilo tudi njegovo obnašanje, vas vabimo, da preberete spodnjih nekaj nasvetov, med katerimi boste morda prepoznali  nove lastnosti vašega štirinožnega prijatelja. Ja, tako kot mi, se tudi kužki postarajo in z leti lahko postanejo malo bolj betežni, a zaradi tega nič manj ljubki, posrečeni in naši. Če ga prav razumemo, mu lahko tudi pravilno pomagamo in naredimo jesen njegovega življenja in prijateljstva z nami prav izjemno posebno. Pri manjših pasmah govorimo o starejših psih nekje po njihovem desetem letu starosti, pri večjih pasmah pa morda že pri njihovih osmih letih. Najprej naj opozorim, da se je vedno dobro osebno posvetovati z vašim veterinarjem in psa temeljito pregledati vsaj enkrat do dvakrat letno, da izključimo bolezenska stanja, ki bi lahko botrovala spremembam v obnašanju. Ko bolezenska stanja izključimo, lahko govorimo o kognitivni disfunkciji psov oz. pasji demenci, kar pa v praksi pomeni, da psu pešajo možganske sposobnosti in da lahko vaš kuža: Izgublja orientacijo; Morda na sprehodih, morda v vaši hiši in stanovanju – lahko se vam zazdi kot da izgubljeno tava in se potem nenadoma zave kje je, vas zazna in poskoči od  veselja. Morda se vam bo zazdelo, da včasih stremi v zid, čaka pred napačnimi vrati ali pa laja v samo njemu vidno podobo. Spremenijo se odnosi z družinskimi člani; Morda išče osamljena mesta in rabi več časa zase, včasih se mu je zdelo super, da ga nekdo zabava, a po novem mu to ne prija več in lahko nas celo preseneti tudi z agresivnim obnašanjem, kar v preteklosti nikakor ne bi bil njegov način reagiranja, če ga nekdo preplaši na sprehodu ali doma. Spremembe v spalnih navadah; Kar naenkrat lahko večino noči prebedi in prespi cel dan. Ta znak je eden od očitnejšh, da gre za kognitivno disfunkcijo. Lulati in kakati v hiši; Eden izmed očitnejših znakov, da psu začenja pešati možganska funkcija, je ta, da prej zelo čist kuža kar naenkrat postane nekdo, ki se podela v hiši ali ker teh funkcij ne zmore več kontrolirati ali pa ne zna več pokazati, da želi ven. Pomembno je, da najprej izključimo bolezenske vzroke za takšno početje. Spremembe v aktivnosti; Nekdaj zelo aktiven  in radoveden pes postane bolj počasen, lovljenje žogice in raziskovanje okolice ga ne mikata več in tudi na sprehodu se hitro obrne nazaj proti domu.  Opazimo lahko tudi, da so rahlo nemirni oz. da ponavljajo določene gibe. Kaj lahko storimo? Kot že omenjeno zgoraj, je bistvenega pomena, da psa redno pregledujemo in spremljamo njegovo zdravstveno stanje in zdravimo, kar lahko. Žal za pasjo demenco ni zdravila, lahko pa mu pomagamo s podporno terapijo  in sicer s pravilno prehrano primerno za starejše pse bogato z antioksidanti in omega 3 maščobnimi kislinami ter da pomagamo kužku ostati čim dlje mentalno aktiven – ali z izbiro obogatitvenih posodic, da se mora malo bolj potruditi za hrano, ali da prilagodimo igro njegovim fizičnim sposobnostim. Vsekakor pa je bistvenega pomena, da se tudi mi

Bliža se veselo Novoletno slavje ter s praznovanjem povezana uporaba pirotehničnih sredstev, ki pa so žal za naše hišne ljubljenčke ter prostoživeče živali zelo strašljive. Pri kužkih in muckih so odzivi na pokanje različni in tudi indivdualno spremenljivi, tako da lahko pri živalih, ki jih je strah, opazimo vrsto znakov. Kužki se lahko skrivajo, tresejo, sopejo,  ne jedo, neprestano lajajo, lahko se tudi nenadzorovano pokakajo, polulajo ali pa pospešeno iščejo našo pozornost. Mucki  lahko kažejo podobne znake kot kužki, s tem da se skrivajo,  pihajo na nas, naglas mijavkajo, se pretirano slinijo, ližejo po kožuhu, imajo razširjene zenice ter imajo potne blazinice. Vsem lastnikom zato svetujemo, da za svoje ljubljenčke: vnaprej pripravijo varno zatočišče, kamor se bodo živalce lahko skrile.  Morda vaši kužki že imajo svoje skrivališče, za katerega svetujemo, da ga naredimo še udobnejšega z dodatnimi dekami ter blazinami. Za muce svetujemo, da pripravite več mest, kamor se muce lahko skrijejo, ter jih v primerih, ko se skrijejo, tudi pustimo pri miru. Muce bodo najverjetneje same pokazale, kdaj si želijo vaše bližine. Če se vam vaši ljubljenčki približajo, ko jih je zelo strah, svetujemo, da ste do njih mirni, nežni in nevsiljivi, ter na ta način vzpudbudite varno okolje. spustite vse rolete, da preprecimo bliskanje v prostoru in zmanjšamo hrup, kakor tudi da zaprete vsa okna, vrata ter mačja vrata, da preprečimo, da živali zbežjo in se izgubijo. na glas prižgete radio ali televizijo in s tem zmanjšate hrup od zunaj povečajte fizično aktinost in jih sprehajajte predvse v času ko ne pričakujete večjeka pokanja – zjutraj ali popoldan poskušajte jih zamotiti z igro ali priboljški in s tem zmanjšajte fokus na dogajanje zunaj stanovanja poskusite s sredstvi na naravni bazi baldriana, Bahovih kapljic ali živalskih feromonov. vendar na žalost te stvari rabijo svoj čas za delovanje, zato jih je priporočljivo začeti uporabljati že zgodaj v decembru OBVEZNO pa jih vedno sprehajajte na povodcu, saj lahko v primeru, da se prestrašijo, pobegnejo, se izgubijo ali poškodujejo! Vkolikor vaši živali nobena od zgoraj naštetih pripiroročil ne pomaga, so na smrt prestrašene ali agresivne, se v naši ambulanti lahko z veterinarji pogovorite o možnosti uporabe zdravil za pomiritev. Želimo vam čimbolj mirne, vesele praznike v družbi svojih najdražjih!  Urška Drobnič, DVM

KUŽNI KAŠELJ ALI INFEKCIJSKI TRAHEOBRONHITIS PSOV Kužni kašelj je zelo nalezljiva in ena najpogostejših kužni boleznih zgornih dihal pri psih. Povzročajo jo različni virusni povzročitelji kot so virus pasje kuge, virus parainfluence, adenovirus tipa 2, respiratorni koronavirus in pneumovirus. Okužba je lahko samostojna ali v kombinaciji z bakterijami Bordetella bronhiseptica, mikoplazme in Streptokoki. Bolezen se prenaša kapljično ob stiku z obolelimi psi z izdihanim zrakom ali kašljem. Sam potek in trajanje bolezni je odvisna od vrste povzročitelja, imunskega stanja posamezne živali in njene starosti. Zbolijo lahko vsi psi, tudi cepljeni, vendar se pri njih pričakuje milejši potek bolezni in manjša možnost komplikacij. Inkubacijska doba, čas med okužbo in pojavom kliničnih znakov, je ponavadi 4 – 10 dni, ter traja v povprečju 5 – 10 dni. Oboleli psi lahko izločajo povzročitelje še par tednov po prenehanju kliničnih znakov. Klinični znaki se običajno začnejo z nenadnim suhim, dražečim kašljem, nekateri ob tem lahko izpljunejo gosto, belo peno, ob hujšem krčevitem kašlju celo želodčno vsebino. Večina lastnikov pomisli, da ima kuža v grlu zataknjeno kost in se duši. Kašelj se poslabša predvsem ob fizičnem naporu in razburjenju. Lahko se pojavi tudi voden izcedek iz nosu in vnetje očesnih veznic. Pri lažjih oblikah sicer splošno stanje psov ni prizadeto, imajo normalen apetit in le malo bolj počivajo. Do hujših oblik ponavadi pride pri mladičih, starejših psih ali imunsko oslabljenih. Pri njih se lahko pojavi povišana telesna temperatura, splošno slabo počutje, apatičnost in poslabšanje kašlja, oteženo dihanje in celo pljučnice. V blažjih oblikah zdravljenja z antibiotiki ne priporočamo. Svetujemo počitek, kratke sprehode, ovratnico zamenjajte z oprtnico, ponudite jim manjše obroke mehkejše hrane in zadostno količino mlačne vode. Veterinar vam bi svetoval zdravila za lajšanje kašlja in vitamine za dvig odpornosti. Ne obiskujte pasjih parkov ali pasjih šol. Izogibajte se stikom z drugimi psmi še vsaj 10 dni po prenehanju kašlja. Če pa se pojavijo hujši znaki, povišana temperatura apatičnost ali hropenje, je nujen obisk veterinarja. Obisk priporočamo tudi starejšim psom, ki se jim pojavi kašelj, saj je pri njih lahko to znak tudi drugih obolenj srca in pljuč. Bolezen je do določene mere možno preprepriči ali vsaj omiliti s preventivnim zaščitnim cepljenjem za kužne bolezni, vendar pa lahko zaradi številnih povzročiteljev bolezni vseeno zbolijo tudi cepljeni psi. Najpomebnejša je seveda zdrava in kvalitetna hrana in vitamini za zdrav imunski sistem. Urška Drobnič, DVM

Prišel je čas dopustov in morskih potepanj, s tem pa tudi potencialno nevarnih bolezni naših pasjih ljubljenčkov; opozoriti velja zlasti na srčno glisto. Bolezen se pojavlja v Istri, Dalmaciji, na obalah Italije, Sredozemlju in na Slovenskem primorju. 
Vedno več primerov se pojavlja tudi v Srbiji in Bosni in Hercegovini. Dirofilariozo ali obolenje s srčno glisto povzroča zajedavec Dirofilaria immitis. Prenašajo jo komarji, bolezen pa se v naši bližini pojavlja na območju Istre, Dalmacije, celotne obale Italije in tudi na Slovenskem primorju. Nevarnost okužbe je največja od pomladi do jeseni, ko so komarji najbolj aktivni. Odrasle gliste živijo v desni polovici srca in pljučni arteriji; lahko povzročijo pljučno hipertenzijo in celo srčno odpoved. Okužba in potek bolezni Bolezen prenašajo komarji, ki so vmesni gostitelji, zato ni mogoč neposredni prenos med psi. Odrasla glista, ki lahko zraste tudi do 30 centimetrov, živi v pljučnih žilah ali desnem delu pasjega srca in v krvni obtok izloča majhne ličinke – mikrofilarije. Te komar posesa ob piku in v njegovem telesu se parazit razvije do naslednje infektivne stopnje, nato pa se s piki prenaša na druge pse. V pasjem organizmu se razvija naprej in po približno dveh mesecih preide iz krvnega obtoka naprej do srca oziroma pljuč, kjer zraste do končne stopnje – odrasle gliste, ki lahko v živali živi do sedem let. Celotni razvoj od pika do odraslega osebka traja od šest do osem mesecev. Druge živali in ljudje Povzročitelj dirofilarioze pri psih lahko v redkih primerih povzroči tudi okužbo pri mačkah ali drugih mesojedih živalih, vendar ti niso tipični gostitelji. Obstaja tudi oblika dirofilarioze pri ljudeh, vendar to povzroča Dirofilaria repens in ne pasja Dirofilaria immitis. Klinični znaki Odvisni so od stopnje bolezni. Tako lahko pasje ljubljenčke razvrstimo v tri skupine po obolevnosti. V prvi so tako imenovani asimptomatski psi – pri teh so prisotne samo mikrofilarije v krvnem obtoku. Ti ne kažejo simptomov. V drugi so živali, ki imajo že nekaj odraslih parazitov v pljučnih žilah ali srcu in imajo blažje znake okužbe, kot je hitrejša utrujenost ali občasno pokašljevanje. V tretji pa so tisti s hudimi sistemskimi bolezenskimi znaki – neješčost, hujšanje, apatičnost, oteženo dihanje, pospešen utrip, suh kašelj ali hitra utrujenost. Mogoče je tudi nabiranje tekočine v trebuhu. Diagnoza in zdravljenje Načinov ugotavljanja morebitne okuženosti je več, odvisni pa so od stopnje bolezni. Pri asimptomatskih psih lahko veterinar povzročitelja najde že z mikroskopskim pregledom periferne krvi. Za težje oblike bolezni je poleg kliničnega pregleda v pomoč rentgensko slikanje ali ultrazvočni pregled srca. Obstajajo pa tudi tako imenovani hitri testi za pregled krvi. Zdravljenje obolelih psov je dolgotrajno in težavno, najuspešnejše je predvsem v začetnih fazah bolezni. Zato je zelo pomembna primerna preventiva, ki je na voljo v obliki tablet, kožnih nanosov ali peroralne tekočine. Psom, ki živijo na potencialno okuženih območjih, je preventivno zaščito treba dajati vsak mesec. Pri tistih, ki na ta območja potujejo samo med počitnicami in tam ostanejo manj kot en mesec, zadostuje enkratni odmerek. O preventivni zaščiti in njenem ustreznem dajanju se je najbolje posvetovati z

Poletje je v polnem razmahu, spremljajo ga visoke temperature, zato je pomembno, da poznamo nekaj napotkov, kako v vročih dneh poskrbeti za naše ljubljenčke. Človek telesno temperaturo uravnava z znojnicami in potenjem; tako ohlaja telo. Psi imajo znojnice samo med blazinicami tačk, zato se hladijo s pomočjo izparevanja sline na jeziku (tako se ohlaja kri v žilah jezika, ki nato zakroži po telesu). Delno se zrak ohladi tudi pri prehodu skozi nos in dihala. Pomembno pa je opozoriti, da je ohlajanje prek dihalnega sistema pri psih s kratkim gobčkom manj učinkovito, zato je možnost pregretja toliko večja. Kaj je toplotni udar? Toplotni udar je stanje, ko se telesna temperatura živali zaradi zunanjih vplivov in pregrevanja telesa dvigne nad 40 stopinj Celzija. Znaki, ki se ob tem pojavijo, so po navadi težko ali pospešeno dihanje, sopenje z močno iztegnjenim jezikom, tresenje, slabost, živo rdeč ali vijoličen jezik, suhe sluznice ali dlesni, opotekanje, odsoten pogled, nekoordinirana hoja ali nezmožnost vstajanja. Kako pomagamo? Če je kuža v avtomobilu ali na soncu, ga čim prej umaknemo v hladen prostor ali vsaj v senco. Čim hitreje ga začnemo ohlajati, najbolje z mokrimi hladnimi brisačami in/ali ventilatorjem. Nikakor nanj ne polagamo ledenih kock ali obkladkov niti ga ne polivamo ali potapljamo v ledeno vodo. Hkrati merimo rektalno temperaturo in ga nehamo ohlajati, ko ta pade na 39 stopinj, sicer ima lahko hlajenje nasproten učinek in povzročimo podhladitev. V vsakem primeru pa se svetuje obisk veterinarja, ki bo žival pregledal in ji po potrebi dodatno pomagal ter poskrbel za terapijo. Kako ga preprečimo? Psi dehidrirajo in se pregrejejo zelo hitro, zato naj imajo še posebno v vročih dneh vedno na voljo svežo hladno vodo, ki jo po potrebi zamenjamo večkrat na dan. Če je mogoče, naj se zadržujejo v hladnejših prostorih ali naj imajo vsaj na razpolago gosto in hladno senco, kamor se lahko umaknejo, če so zunaj. Na sprehode, ki naj ne bodo predolgi, jih vozimo zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Vedno imejte s seboj tudi vodo za pitje. Ne pustite jim pretiranega poležavanja ali dolgotrajne igre na soncu ali ob visokih temperaturah. Posebno pazljivi moramo biti pri brahicefaličnih ali kratkogobčnih pasmah, pri zelo mladih ali starejših psih ter tistih, ki imajo kakšno kronično bolezen ali so pretežki. Nikakor jih tudi ne puščajte v avtomobilu, čeprav samo za nekaj minut. Visoke temperature in njihove morebitne posledice moramo jemati skrajno resno in ukrepati hitro, saj se lahko konča tragično. Avto pečica Čeprav veterinarji pogosto opozarjajo, da je treba za živali poleti skrbeti še posebno pozorno, se še vedno najde kdo, ki nas šokira s svojim skrajno neodgovornim ravnanjem in psa sredi najhujše vročine pusti v vozilu. Zato živali v toplih dneh nikoli ne puščamo v parkiranem avtomobilu, pa čeprav v senci in s spuščenimi šipami, saj se temperatura lahko zelo hitro dvigne in avto spremeni tako rekoč v pečico. Urška Drobnič, dr.vet.med.

Včasih veterinarji lastnike zasujemo s kraticami za katere pričakujemo, da jih bodo poznali. Seveda je logično, da temu ni vedno tako, zato bo ta članek namenjen dvema najpogostejšima kraticama v povezavi z (predvsem) zunanjimi mačkami.  FeLv ali mačja levkoza je kronična bolezen, ki jo povzroča retro virus, ki je v okolju zelo občutljiv. Do prenosa med mačkami največkrat pride neposredno s slino- ugrizi, pitje vode iz iste sklede, medsebojnim umivanjem… se pa izloča tudi z blatom. Pri breji mački virus lahko povzroči abortus. Virus prizadane predvsem limfatično tkivo. Po oralni poti se razmnožuje v mandljih, se nato razširi v področne bezgavke ter nato nadaljuje pot v ostale limfatične organe ter kostni mozeg. Takoj po okužbi so mačke lahko bolj apatične in imajo povišano temperaturo, nato pa sledi faza brez kliničnih znakov. Ta lahko traja od nekaj mesecev pa vse do nekaj let. Bolezenski znaki variirajo glede na podtip virusa. Ločimo tri sindrome: – IMUNOSUPRESIVNI (zmanjšana je odpornost proti drugim infekcijam) – DEGENERATIVNI (razvoj neregenerativne anemije) – PROLIFERATIVNI (rak- najpogosteje maligni limfom ali levkemija) Najpogostejši klinični znaki so izgubljanje na telesni teži, nesvetleča dlaka, vnetje dlesni, povečane bezgavke, dolgotrajna driska, spremembe na očeh ter blede dlesni. Virus ugotavljamo s hitrimi testi. Lahko testiramo tudi mačke, ki so bile v preteklosti cepljene proti tej bolezni, saj test ne zaznava protiteles, ki so posledica cepljenja. Bolezen je neozdravljiva zato lahko nudimo samo podporno terapijo. Take živali je najbolje imeti notri saj so tako manj izpostavljene raznim infekcijam, prav tako se priporoča sterilizacija/kastracija zaradi zmanjšanja možnosti prenosa okužbe. Potrebno jim je nuditi visokokakovostno hrano ter se izogibati surovemu mesu. Mačke z dokazanim felv-jem imajo krajšo življensko dobo, vendar pa lahko živijo kvalitetno do izbruha oziroma do izraženih znakov bolezni. Za mačke, ki imajo izhod na prosto, obstaja možnost zaščitnega cepljenja. Mačke lahko prvič cepimo v 8. tednu starosti, cepljenje je potrebno ponoviti čez 3-4 tedne. Revakcinira se po enem letu, nato pa se lahko cepi na 2-3 leta. FIV ali virus mačje imunske pomankljivosti povzroča zelo podobno bolezen kot je aids pri ljudeh, vendar se na ljudi ne prenaša. Virus se prenaša s slino, spolnim kontaktom, do madičev pa lahko tudi preko popkovine v maternici. Virus se razmnožuje v bezgavkah, bolezen pa nastopi, ko virus povsem uniči imunski sistem – kar pa lahko traja tudi več let. Bolezenski znaki so zelo nespecifični, podobno kot pri levkozi. Mačka je lahko bolj apatična, neješča, s slabo in nebleščečo dlako, lahko driska ali bruha pride lahko tudi do gingivitisov, anemij ter kožnih težav. V terminalni fazi se lahko razvijejo tudi nevrološke težave in rakava obolenja. Virus se ugotavlja s hitrimi testi, vendar se tukaj za razliko od testiranja levkoze, ugotavlja protitelesa. Mladičev mlajših od 6 mesecev ne testiramo, saj so lahko lažno pozitivni zaradi protiteles, ki jih dobijo od pozitivne mame. Tudi FIV je žal neozdravljiva bolezen pri kateri lahko zdravimo samo simptome., do katerih prihaja hitreje zaradi oslabljenega imunskega sistema. V primeru dodatnih vprašanj, morebitnega testiranja ali cepljenja se obrnite na našo ambulanto in z veseljem

SPOLNI CIKLUS MAČK Mačke spolno dozorijo hitreje kot si lastniki želijo ali celo predstavljajo. Včeraj mala kosmata kepica je lahko nenadoma breja. Cikel mačk je povsem različen od cikla pri psicah, saj so sezonsko poli in ne monoestrične. To v praksi pomeni, da se gonijo večkrat na leto in imajo v eni sezoni lahko več spolnih ciklov. Gonitev traja od 3-7 dni, čas med gonitvami pa določa predvsem izpostavljenost dnevni svetlobi. Mucka je lahko prvič breja v starosti od 6 meseca dalje in ko doseže vsaj 80% svoje odrasle teže. Ker so mačke dandanes deležne celostne oskrbe,  imajo na voljo bolj kvalitetno hrano ter so v večini primerov notranje, se je čas najintenzivnejše gonitve (spomladi) nekoliko izgubil in podaljšal.   Spolni cikel delimo na štiri dele: V PROESTRUSU se začne značilno obnašanje z drgnjenjem ob noge, dvigovanjem repa, markiranjem in glasnim vokaliziranjem. Žival pripust dovoli  v ESTRUSU. Ovulacijo načeloma sproži sam spolni akt. Če do oploditve ne pride se po 7 dneh začne MEDESTRUS. Ta je različno dolg in odvisen od tega ali je muca breja ali ne. Če ne pride do oploditve, se muca lahko goni vsake 2 – 3 tedne. Čas neaktivnosti imenujemo ANESTRUS in traja od jeseni do pomladi, ko je dan kratek. Mačka je breja od 58- 65 dni in ima ponavadi od 2 do 6 mladičev, izjemoma več. Lahko je tudi samo en. Kotijo ponavadi brez pomoči lastnikov in največkrat mladičke skrijejo. Po kotitvi lahko goni že v 8–10 tednih, če izgubi mladiče, pa že po 2–3 tednih. Ker imajo mačke odlično reprodukcijsko sposobnost, lahko kar hitro ugotovimo, da ima ena sama mačja samica v enem letu lahko tudi 10 – 15 mladičev, ki so  že dobrih 5 mesecev kasneje spolno zreli in lahko nadaljujejo reprodukcijsko spiralo. Zato vam toplo priporočamo, da svojo mačko ali mačkona pravočasno sterilizirate oz kastrirate in tako z odgovornim lastništvom pripomorete k  nadzorovanju nekontroliranega razmnoževanja mačk, istočasno pa svojega ljubljenčka zaščitite pred spolno nalezljivimi boleznimi in poškodbami, ki so posledica številnih »ljubezenskih prepirov«

VNETJE ZUNANJEGA SLUHOVODA V ambulantah male prakse se z vnetjem ušes srečujemo zelo pogosto. Največkrat lastniki pri svojem ljubljenčku opazijo stresanje z glavo, drgnjenje z ušesi ob tla, pogosto praskanje okrog tega predela, umazane sluhovode lahko pa tudi smrdljiv izcedek iz ušes. V primerih, ko gre za kronično situacijo, lahko sluhovod postane ozek. Pri poškodbah bobniča obstaja možnost, da bolezen napreduje v srednje uho in takrat začne pes nagibati glavo v stran, hoditi v krogih ter kazati bolečino pri žvečenju. Veterinar za pregled uporabi otoskop, s katerim lahko pregleda ušesni kanal, odkrije možne tujke ter novotvorbe in oceni če je bobnič cel. Za natančno diagnozo je potrebno odvzeti bris in ga pregledati pod mikroskopom.  Normalno prehoden in zdrav sluhovod.      Primer močno zožanega sluhovoda, ki je posledica vnetja.   Obolenje je ponavadi posledica različnih vzročnih dejavnikov. Med primarne povzročitelje vnetja zunanjega sluhovoda sodijo: – zunanji zajedavci, med katerimi so najpogostejše ušesne garje, – alergije, ki porušjo ravnovesje mikroflore – motnje v poroženevanju kože, – tujki in – avtoimunske bolezni Sekundarni dejavniki, med katere spadajo: -bakterije in kvasovke, pa običajno povzročijo vnetje, ko se naravno okolje v ušesu spremeni. Do tega lahko pride zaradi alergij, hormonskih nepravilnosti, prevelike vlage ali v kombinaciji s pogojnimi dejavniki, ki povečujejo tveganje za nastanek vnetja. Pogojni dejavniki so: povešena ušesa, prirojeno ozek sluhovod, prekomerno izločanje ušesnega masla, zaraščen, vlažen ali zamašen sluhovod. Do vnetja srednjega in notranjega ušesa najpogosteje pride zaradi nezdravljenega vnetja zunanjega sluhovoda. Nekaj ušesnega masla je normalno prisotnega v sluhovodu in deluje tudi kot obramba. Lastniki psov, ki imajo povešena uhlja morajo biti bolj pozorni, saj takšni uhlji preprečujejo zračenje. Preveliko nabiranje ušesnega masla pa kot pogojni dejavnik vodi v vnetje. Zdravljenje določimo glede na povzročitelja, nekatera zdravila pa so v primeru predrtega bobniča celo kontraindicirana. Kot preventivo svetujemo redno čiščenje sluhovodov- npr. 1krat mesečno. Če čistimo prepogosto lahko povzročimo iritacijo ušesa in s tem še povečano izločanje ušesnega masla. Uporaba vatiranih palčk je odsvetovana, ker lahko z njimi poškodujete strukture sluhovoda. Tekočino obrišemo s kosom vate na prstu, ostalo pes odstrani sam z otresanjem glave. Irena B. Javornik, dr. vet. med.